Uporaba ključnih vprašanj je pomembna pridobitev v razvoju pristopa Storyline. V sedemdesetih je to povzročilo veliko spremembo pri poučevanju, saj vloga učitelja ni pomenila več enostranskega, tradicionalnega podajanja informacij in znanja. Priznanje in uveljavljanje dela Vigotskega v 21. stoletju ter drugih socialnih konstruktivistov, kot je Howard Gardner, je pripeljalo do oblikovanja drugačnih modelov. Trenutni snovalci pristopa Storyline so mišljenja, da jim pristop Storyline omogoča strukturo za izvedbo in uporabo konstruktivističnih teorij v praksi. Hkrati pa zagotavlja možnost postavljanja kvalitetnih ključnih vprašanj. Tako se posledično učenci naučijo samostojnega postavljanja dobrih vprašanj in uporabljajo strukturo dela po pristopu Storyline kot način raziskovanja.

Ključna vprašanja imajo osrednjo vlogo pri delu po pristopu Storyline, saj zgodbo vodijo naprej. Zasnovana morajo biti tako, da z njimi dosežemo učenčevo že obstoječe znanje in hkrati soočimo učence s problematikami, ki so lahko rešljive na mnogo različnih načinov. Učenci so izzvani k ustvarjanju lastnih »miselnih modelov«, ki jih najprej oblikujejo v razredu in jih šele kasneje primerjajo z resničnim svetom na različne načine: odpravijo se na obisk;  opravijo intervju s strokovnjakom na nekem področju; tudi z iskanjem in uporabo različnih strokovnih virov, informacij.

Razredni ali skupinski pogovor o ključnih vprašanjih se navadno izvede s pomočjo »nevihte možganov«. Ideje in predlogi so skrbno zabeleženi na velikem formatu papirja, ki je razstavljen v razredu in kamor se lahko učenci ves čas obračajo.